Ko sem trditev iz naslova prebral v zapisniku sveta staršev šole, ki jo obiskuje moja hči, sem se prvič vprašal, ali (ta) šola res pripravlja otroke za življenje? Bojim se, da ne. Kvečjemu za življenje pred 20 leti, vsekakor pa ne na življenje čez 20 let.

Kot staršu bi se mi zdelo normalno, da se svet staršev pogovarja z ravnateljem o tem, ali bodo v e-redovalnici samo ocene (mojega otroka in primerjalno s povprečjem razreda oz. povprečjem celotnega letnika) ali tudi še kaj drugega. Osebno bi me zanimalo spremljanje celotnega učnega programa preko elektronskih poti. Na dnevni ravni. Online. Osebno bi si želel imeti vpogled v učiteljev dnevnik preko spleta – omejen seveda na tisto, kar je javno za starše vseh učencev v razredu, in tisto, kar se nanaša na mojega otroka.

Sprašujem se, zakaj bi bilo slabo, če bi lahko na svojem telefonu ali iPadu vsak trenutek lahko videl, katero učno snov so/bodo otroci obravnavali v posameznem šolskem dnevu, kaj so/bodo jedli, … Res je, zanima me več kot le rezultati testov. Sprašujem se, zakaj ne bi online vpisoval svojega otroka na obšolske dejavnosti, naročal šolske potrebščine, napovedoval njegovo odsotnost, učitelja seznanjal z otrokovo dieto zaradi kronične bolezni, …?

Morda se sliši čudno, a prej ali slej se bo zdelo smiselno, da se tudi učiteljev dnevnik v online načinu odpre staršem. Če bi bil apliciran po principih Facebookove časovnice, bi bil brez kakršnega koli izobraževanja domač za uporabo več kot polovici staršev (statistično gledano glede na število Facebook uporabnikov v Sloveniji).

Si predstavljate, da kot starš dobite avtomatsko obvestilo ob vsakem zapisu na otrokovi šolski »časovnici«. Ga lajkate, komentirate, javno objavite ali odprete tudi za dedka in babico, da se poveselita vnukovega uspeha, … Vsekakor tak način odpira potencial, da se med učiteljem in staršem lahko razvije komunikacija na ravni posameznega dogodka oziroma takšnega zapisa – resda preko t. i. socialnih akcij, a je takšna komunikacija po moji oceni vseeno bolj osebna in neposredna kot razgovor o povprečnih (večmesečnih) vtisih o otroku na govorilnih urah.

OK, morda pretiravam. Vsekakor pa se mi zdi, da bi se na tak način lahko vzpostavilo več komunikacije med učiteljem in starši, kot je to običaj ta trenutek.  Dva roditeljska sestanka in dvoje govorilne ure po 15 minut letno – ni ravno nek osebni stik. Se vam ne zdi?

Lahko bi še kaj več napisal o tem, kako informirani smo starši in kako informirani bi lahko bili. A to bi izpadlo kot očitek, da šolstvo ne želi transparentno delovati ali da ni denarja za takšne stvari. Lahko bi odprlo razprave o tem, koliko smo starši pripravljeni plačevati za takšno raven storitve, a to ni moj namen.

S tem blogom sem želel sem samo opozoriti, da se šolstvo prepočasi odziva na spremembe, ki se dogajajo. Zaradi v naslovu navedenega stališča vodstva šole moje hčere se mi zdi, da me lahko upravičeno skrbi, da otroci ne bodo v zadostni meri pripravljeni na življenje. Šola, ki zanika možnosti sodobne komunikacije, je kratkovidna in težko razume prihodnje potrebe te družbe.

Dejstvo je, da znanja pisanih črk v prihodnosti ne bomo potrebovali. Že zdaj ga ne. Prepričan sem, da polovica učiteljskega zbora danes ne zna pravilno napisati velike pisane črke H. Kljub temu, da smo vsi to osvojili v drugem razredu osnovne šole, smo pozabili, ker tega znanja nismo uporabljali.

Tako kot je nam (danes delovno aktivni generaciji) lahko žal, da se v okviru šolskega izobraževalnega procesa nismo naučili strojepisja (moji hčeri čez 20 let to znanje ne bo več potrebno), bo našim otrokom žal, da jih šola ni usposobila za »voice« in »gesture« komunikacijo. Ne samo z informacijskimi sredstvi. To bomo potrebovali tudi za vožnjo avtomobila, uporabo dvigala v bloku, uravnavanje temperature v stanovanju, … Morda sta »voice« in »gesture« res še daleč, elektronska pošta, Facebook in še marsikaj, kar morajo naši otroci osvojiti za današnje življenje, pa je že dolgo tu. Se je res pomembneje naučiti skuhati govejo juho in speči piškote pri uri gospodinjstva, kot osvojiti delo z elektronsko pošto in spletnimi iskalniki? Ali izdelava ptičje krmilnice pri uri tehnike res šteje več kot znanje o pametni rabi Facebooka?

Motim se edino, če se slepim, da je namen šole usposobiti otroke za življenje.

igor.pauletic@frodx.com

Ps:

Zanimivo je, da me šola kot starša v istem zapisniku sveta staršev, ki je bil povod temu pisanju, vabi na predavanje za starše o osveščeni rabi interneta z uporabo socialnih omrežij. Kako pristno … Vabilo sem kar malce cinično razumel. Tako kot, da bi jaz nekoga povabil na predavanje o ohranjanju vitke postave in zdravega načina življenja.